Takole dela: "Tktk-tktk, tktk-tktk,…tktk-tktk…"

   Takole dela neprestano, utrujeno, pomirjajoče. Včasih zgubi ritem in se lovi. Včasih se ustavi; takrat odzvanja v mislih. Potem spet - sprva počasi, nato vse hitreje in enakomerneje. Potem pa: enakomerno, varno in mirno. V nedogled.

   Utrujen sem. Kdaj pride katerikoli vlak? Čakalnica je umazana in skoraj prazna. Tam v kotu napol leži naslonjen na mizo nek možak in spi. Pod mizo ima skoraj prazno steklenico kdove česa. Jaz pa čakam. 

  "Še dve uri," mi rečeta kazalca s stene.

   V čakalnico stopita zagorel moški in zamaščena ženska. S seboj imata kup vrečk in prtljage. Neprestano vstajata in sedata. Ženska si z ogorkom prižge že deseti čik. Zoprna sta mi. Ženska začne brskati po vrečki, moški pa loviti goloba po čakalnici. Ptica hoče zleteti, pa ne more. Ne uspe. Moški skače za njo, ona pa se umika. Kot zmešan krili z rokami in kriči: "Pi-pi-piii!!" Pri tem meče kruh po tleh. Ptica začne ubogljivo kljuvati.

   Ozrem se drugam. Lačen sem. Poskušam brati časopis, ki je ležal na tleh. Brez veze. Vse je tako brez veze. 

   Pijanec dvigne glavo in potiplje po steklenici. Zravna se kot kakšen pomemben govornik. Očitno ima za povedat nekaj zelo važnega. "Jebenti ženo!" reče in udari s pestjo po mizi, da zaropota. "Jebeeenti žženo!!" in spet udari. In spet in spet in spet:"Jebenti, jebenti, jebenti!!" Potem se umiri. Pomirjen nasloni glavo nazaj na mizo in zaspi.

   Pa spet časopis. Ura mi ukazuje, naj še čakam. 

  "Če hočem, lahko grem!!" rečem. Moški in ženska se ozreta name in me gledata. Hočem zaspati. Zaprem oči in jih takoj spet odprem.

   Pred mano je očka. »Če hočeš lahko greš!!" kriči. "Če hočeš, lahko spokaš takoj zdajle!" Grem! Grem! Grem!!! A kam? Sovražim ga. Sovražim preveč, da bi zaradi njega bežal od doma… "Pojdi, kar pojdi!" spet očka. Prime me za lase in me porine na tla. Jokam samo navznoter. Če hočem lahko grem. Če hočem lahko grem… Vidim kako očka odpenja pas. Vidim kako se kot rabelj pripravlja, da zamahne. Zaprem oči. Tema.

  "Mami?"

  "Mm?"

  "Kaj očita danes ne bo domov?"

  "Ne vem, Vegi"

  "Strah me je."

  "Česa?"

  "Strah me je teme"

  "Daj zaspi. Saj sem jaz poleg"

   Primem jo za roko, da me greje. Da me varuje. Zatisnem oči.

   Ko jih odprem je vse tiho. Čakalnica se mi gabi. Ljudje. Toliko umazanih ljudi, umazanih stranišč, umazanih klopi… Debelih žensk, umazanih golobov, pohabljenih od gonje za hrano. Rad bi šel domov. Rad bi zaspal v domači postelji. Ogret in varen. Nekdo nekaj reče. 

   Preglasi ga tole: "Tktk--tktk, tktk-tktk,…tktk-tktk…" Ženska vstane in začne pobirati kovčke. "Daj pusti ubogega goloba," reče.

   Daj pusti ga!

   Daj pusti ga!

   Očka stoji nad mano kot gora in vihti pas. 

  "Daj pusti ubogega otroka!" reče mami. 

  "Tih bod ti!!" zavihti očka, "Sam tih mi bod, mater ti žensko!!"

   Potem plane nad mamo. Mami se brani. Otepa se, kot muha v pajčevini. Udarja s pestmi po njem in se trga z objema. A pajk se smeji. Ve da je močnejši. Prime jo za vrat. Njegov pogled je rdeč, voden in pekoč. Oči ima steklene. Tako grozne. Tako zelo grozne!!!

  "OČKA!" zakričim. Zdi se mi, kot da bi se očka zbudil iz sna. Zasanjano razklene prste. Mami zahlipa. Očka jo odrine in se obrne k meni: "Ti pa marš v svojo sobo…! Marš sem rekel!" Stečem v svojo sobo in zarinem glavo pod blazino. Kričanje se nadaljuje daleč v noč. Nekaj se razbije in zažvenketa. V kuhinji nekdo udari po mizi.

  Nekdo udari po mizi. "Jebenti ženo!" reče. Steklenica pod mizo je razbita. "Jebenti ženo!" reče še enkrat in udari. "Jebenti, jebenti, jebenti!!" Oči ima rdeče in pekoče. Pogled ima voden. "Ti, razumeš?!" zakriči name. Vržem časopis na tla in stečem ven iz čakalnice. Skoraj se zaletim v železničarja. Pripravlja se na prihod vlaka. Nanj grem, kamorkoli že pelje. Pijanec iz čakalnice kriči:  "Kva pa mislš da si ti, a? Aaaa? Kva pa mislš, da si če maš dnar. M? Mmmm?" Sedem na voziček ob čakalnici, objamem kolena in položim glavo nanje. Potem zamižim. 

  Zunaj je noč. Z ta malo greva skupaj domov. "Ne bo šlo," reče naenkrat. Spustim ji roko: "Kaj?" "Pravim, da ne bo šlo. Prav mučno mi je ko se kolegi delajo norca iz tebe, ko si vedno brez denarja." Nekaj časa sva tiho. "Bolje bo, da se razideva. Saj te imam čisto rada, ampak - ne gre. Nočem več hoditi s tabo." Potem gre stran. "Irena!" zavpijem zanjo. "Kaj je?" vpraša. Pogled ima trd in steklen. Tako tuj. Tako zelo tuj. Sprostim se: "Maš kakšen čik," rečem. Da mi celo škatlico in prižge vžigalnik. V ognju si vidiva obraze. Hočem nekaj reči. Plamen ugasne in Irena odide. Frcnem čik stran in si prižgem drugega. Brez veze. Vse je tako brez veze. Potem dvignem glavo in odprem oči.

  Zdaj zdaj bo prišel vlak. Čutim ga. Tako domač je njegov zvok. Tako varen sem…

  Očka se smeji. Miličniki nekaj pišejo. Nič ni jezen. Ne vem, kaj govorijo. Njihovi pogledi so mirni in brezbrižni. Skozi steklo vidim: poda jim roko in lahko gremo. Sedeva v avto. Vrata se zapro in očkovo telo otrdi. Sunkovito spelje. Obraz ima mrk. V ogledalu vidim njegove oči. Gledam njegov obraz in slišim žvenket, razbijanje s pestjo po mizi. In vidim črepinje na tleh. Vidim steklene oči, steklen pogled. Kriči, brezumno kriči in krili z rokami. "Razumeš?!!! Mater ti tvojo? Razumeš???!" Mami joka v kotu. "Kaj te je prijelo, da bežiš??? Kam bi pa šel, a? Aaaa? Kaj si tiho, m? Mmmm?!" Moški se skloni in hoče zgrabiti ptico. Golob se izmika a ne more poleteti. Moški je veliko močnejši. Veliko večji. Kot gora velik pajek je. In pas. Spet vihti pas… "Ti, razumeš?" Hočem steči iz čakalnice. "Razumeš?" in udarec s pasom. "Razumeeeš?" in spet udarec. In spet in spet in spet: "Razumeš, razumeš, razumeš?!!!" 

  Pogreznem se vase, iščem nekaj v temi. Roko, nekaj varnega… tam je… slišim ga, lovim ga. Ta zvok… Meja, miličniki - potne liste prosim,. Dam ga. Skrijte me. Na varno… "Razumeš!" in udarec vase. Pogreznem se še bolj. In bolj… In slišim… ta zvok… v temi vagona vlak mrmra svojo pesem. Takole dela: : "Tktk-tktk, tktk-tktk,…tktk-tktk…"