- Napaka
| 03 September 2012
Letos je bil prvi septembrski dan na soboto. Šolarji so pridobili dva dni daljše počitnice, Društvo maratoncev in pohodnikov Celje pa prvo septembrsko soboto, dan, ko se tradicionalno teče ultramaraton Celje – Logarska dolina. Prejšnja leta sem vneto spremljal tekače, letos pa sem bil del tega teka tudi jaz.
Prijavil sem se za start v Celju, kar bi pomenilo tek na celotni 75 km trasi, a moj cilj je bil zadan že prej in to je bil tek do Mozirja, torej 33 kilometrov, brez kakršnihkoli časovnih planov.
Vremenske razmere so se iz vročega tedna pred ultramaratonom v petek spremenile in po petkovih nalivih ter nočnem dežju je temperatura padla na skoraj idealne razmere, le poti in ceste so bile razmočene, a na srečo pretiranega blata ob Savinji ni bilo. Je bila pa visoka Savinja in je vplivala na spremembo trase med Letušem in Mozirjem. A pojdimo po vrsti...
S prijavo sem opravil v zadnjih dneh in v petek okoli 14. ure sem med nalivom šel po štartno številko v Celju. Avto sem pustil kar v bližini, tako da sem številko še suho prinesel v avto. Vedel sem, da naslednji dan ne bo suha ;). Pred spanjem sem si uro nastavil na pol pet zjutraj. Jutranjem opravku je sledil zajtrk in nato priprava na tek. Kratke hlače, dolge kompresijske nogavice, copati Asics excell 33, kompresijska majica z dolgimi rokavi, za pasom pa torbica z bidonom in v njem zeleni čaj, papirnati robčki in en gel. Ne vem, ampak meni zeleni čaj dobro dene med tekom, torej sem si ga tudi za ta podvig pripravil že prejšnji večer ter ga primerno ohladil v hladilniku.
Nato pa gasa v avto ter parkiranje v Celju, kamor sem prispel kakšnih 20 minut pred startom, ko je ravno nehalo deževati. Malo sem se ogrel in čakal nadaljevanje uvodne procedure - pred startom sta nas nagovorila podžupanja MOC ga. Turk ter predsednik Društva maratoncev in pohodnikov Celje mag. Odon Simonič. Ob 6.uri je v turobnem, mračnem in deževnem sobotnem jutru počila startna pištola na Trgu celjskih knezov in iz Celja se nas je na pot proti eni najlepših dolin podalo kar 206 prijavljenih tekačev. V ospredju se je hitro pokazalo, kdo sodi med glavne favorite, v ozadju pa se je dolga kolona udeležencev počasi vila iz Celja po nabrežnih poteh Savinje proti severozahodu. Dež se je umiril in tam pa tam je še padlo par kapelj, ravno prav za osvežitev.
V tempu nekje 5:30 sem dokaj lahkotno krenil tudi jaz. Počasi sem tekel, sam in s svojo glavo. Tisti tahitrih že po uvodnem krogu ni bilo več v bližini, sem pa občasno tekel z drugimi tekačicami in tekači, spregovoril par besed in nadaljeval v zame zmernem tempu. Dejansko se nisem oziral kje so drugi ampak je bila to tekma z mojo glavo, sam s sabo, ali bom zmogel ali ne. Prvih 5 km sem pretekel v času 27:54, nato malenkost hitreje in drugih 5 km pretekel v času 27:31. Nekje pred Griškim mostom me je dohitel mladi tekač Alen iz Celja in naslednjih nekaj km sem se ga držal. Malo sva se pogovarjala in preverila svoje plane ter se kar na enkrat znašla na okrepčevalnici pri Vrbenskem ribniku. To je bila prva okrepčevalnica. Nekaj časa sem mu še sledil, nato pa sem zaostal zadaj, njegov cilj je bil Logarska in je nadaljeval s tempom približno 5:15. Medtem je bilo za mano že tretji komplet 5 km razdalje in premagal sem jo v času 27:19.
Ker sem že bil v naših koncih sem bil prepričan, da bo ob progi kakšen znan obraz. Že v Šeščah me je vidno presenečen vzpodbudil Marko, nato pa sem v Latkovi vasi imel kar cel kup navijačev. Moja družina v celoti ter prijatelj Miran s svojo hčerko Lizo. Z Miranom sem bil tudi dogovorjen za prevoz iz Mozirja do Celja, zato se je odločil, da pride pogledat že moj mimohod v Latkovi vasi. Tu je bila tudi druga okrepčevalnica na poti. Malo sem pomalical, popil čaj, poljubčkal svoje in že krenil naprej. Nekje na 18. km smo zavili z nabrežine skozi Breg pri Polzeli in nadaljevali po asfaltu. V Polzeli smo že opravili 20 km in moj rezultat četrtega kompleta 5km razdalje je bil 28:12. Se je poznalo objemanje in lupčkanje...
Ne vem kako ampak kar na enkrat sem po prečkanju mostu v Parižljah imel kar nekaj kamenčkov v copatu. Verjetno je kriva razmočena cesta in pesek na njej ter malo blata na copatih, pa se je zgodilo... A me ni motilo, ustavljanje za hip, pa je šlo naprej. Zopet po poti in ne po asfaltu, a ne za dolgo, pred Preserjem smo zopet bili na cesti. Dohitela sta me dva tekača in njima sem nato sledil do Letuša. Še prej pa je bila okrepčevalnica na Preserskem jezeru in nato že peti komplet 5 km razdalj. Tokrav v času 28:39. Do Letuša se je pot vila med zaselki skozi Male Braslovče, vse do Letuša, kjer smo zopet skrenili s ceste na pot ob Savinji. A le do mostu. Tu pa presenečenje. Ker je Savinja čez noč krepko narasla, je zalila del poti, zato smo do Mozirja naprej krenili po glavni regionalni cesti, torej desno in skozi most. Na mostu sem dohitel slepega tekača Ivana Hrovata, ga pozdravil in mu že v naprej čestital za podvig. Mimogrede, kot sem zvedel, je imel Ivan s svojim spremljevalcem dovoljenje, da je štartal v Celju nekoliko prej kot ostali, a vseeno, vsaka mu čast. Takoj za mostom je bila okrepčevalnica in tu so me zopet čakali Miran, Liza in Urh, ki se je z Miranom zmenil, da ga vzame s sabo.
Če mi je prej šlo odlično, pa se mi je na tej cesti vse pokvarilo. Namreč nadaljevali smo po cesti ob levem robu. Cesta je bila polna prometa tudi na dan teka in ves čas zaradi njene dotrajanosti ob robu visi. Posledično je leva noga morala dolj delati in kmalu sem začutil bolečino v levi stegenski mišici. Za nekaj trenutkov sem se ustavil, pomasiral levo stegno in počasi nadaljeval, a kakšne posebne izboljšave ni bilo. Na približno 28 kilometru je bila kontrolna točka, kjer sem par besed izmenjal s kontrolorjem, saj se poznava, a počasi sem šel naprej. Šesti komplet 5 km razdalj sem premagal v času 29:17 nato pa sem stisnil še zadnje atome moči, jih preusmeril v levo stegensko mišico in še naprej klepal kilometre proti Mozirju. Ob 9 uri in šest minut sem prispel do okrepčevalnice in odstopne postaje Mozirje.
Dosegel sem svoj cilj v času 3. ur in 6. minut. Organizator je imel napisano, da je odstopna postaja 35 kilometrov, a meni je Garmin izmeril manj. Kakorkoli, pofočkal sem se na odstopni postaji, dobil medaljo za 33 km, izmenjal par besed s Celjanom Alenom, ki je prav tako odstopil kljub drugačnim načrtom, nato pa smo šli z Miranom, Lizo in Urhom na zasluženo pivo v bližnji lokal.
Cilj je bil opravljen, zadovoljen sem bil s tekom, prav tako s tempom na celotni razdalji, ki je znašal kar 5:24 min/km. Čestitke vsem tekačicam in tekačem, ki ste dosanjali sanje o teku v Logarsko. Lepo je bilo na poti, lepo vas je bilo spremljati, lepo je biti del tega ultramaratona. Maraton Celje - Logarska je avantura za katero nihče ne ve kako se bo končala. To daje poseben čar maratonu. Pohvale organizatorjem in vsem tistim, ki so sodelovali pri izvedbi, res ste se potrudili.
Čeprav sem tu pa tam tudi s kom poklepetal, sem skoraj večino časa pretekel sam in v glavi sem imel dovolj časa za razmišljanje in druge neumnosti, zato sem večkrat na poti štel celo korake, ki jih opravim v minuti. Večkrat je bil rezultat tam od 160 do 170. Torej, če vzamem povprečje, sem v teh treh urah in šestih minutah naredil približno 32.550 korakov. To pa je kar velika številka, kajne? Koliko korakov pa jih vi naredite med tekom na minuto? Ali mogoče na uro, dan?
Se vidimo na startu v Celju prvo soboto v septembru 2013 ob 6.00 zjutraj! Definitivno, sedaj pa popravit prijavo za Ljubljanski maraton. Grem na prvi pravi maraton, 42 kilometrov!
Če citat z ene spletne strani tekač.si:
Kljub dežju in nekoliko hladnejšemu vremenu so bile razmere za tek pravzaprav skoraj idealne in to se je izkazalo tudi v cilju, kjer smo bili lahko znova priča nekaj izjemnim rezultatom. Najhitrejši, 37–letni policist iz Nurnberga Carsten Stegner, je v cilj pritekel že po petih urah in petnajstih minutah, kar je najhitrejši čas v zadnjih nekaj letih. Na drugem mestu je slovensko čast ubranil triatlonec in ultramaratonec Lojze Primožič, katerega štoparica se je na koncu ustavila pri 5:36:17, tretji pa je bil Zvonko Blatnik iz Ljubljane. V ženski konkurenci je zmago odnesla avstrijska tekačica Karin Russ, ki je dosegla čas 6:16:51, pred drugouvrščeno Natašo Robnik pa je imela skoraj štirideset minut naskoka. Tretje mesto je osvojila Katja Bric(7:08:48), v cilj najdaljše 75km preizkušnje pa je prišlo 23 tekmovalk. Za konec morda še ena zanimivost, ki govori v prid vedno bolj popularnim ultra disciplinam, ki so – vsaj izgleda tako – Slovencem dodobra zlezle pod kožo 'tako domačega martra': Lani je za uvrstitev v prvo dvajseterico zadoščal čas okoli 7 ur. No, letos se je tekmovalec s časom 7:03:06 uvrstil kar dvajset mest nižje, na 41. mesto.
Letos nimam veliko fotografij ultramaratona Celje-Logarska. Te so pa tudi sposojene z različnih portalov, saj je napisano na njih. Če pa še išče kdo slike izpred prejšnjih let, pa jih najde tu:
A ima kdo še slike letošnjega teka, jaz bi jih tudi imel... vsaj tiste, na katerih sem jaz.... če je kdo slikal vse na poti proti Mozirju, se priporočam ;)
( 1 Glas )
Madonca, eni so pa šprin...
M...
Spletni bonton
Skupaj lahko naredimo splet prijaznejši. Upoštevajte spletni bonton in pred objavo razmislite, kaj vaš komentar pove drugim o vas.
Če pri komentarjih naletite na težavo ali napako, nam to sporočite, za kar se vam vnaprej zahvaljujemo.